Menu

Avtor: Robert J. Tamasy – Pripovedujejo zgodbo o večeru, ko je operni skladatelj Giuseppe Verdi imel klavirski recital v Milanski Scali. Ko je odigral zadnjo skladbo svojega programa, je navdušeno občinstvo zahtevalo dodatek. Verdi je užival v aplavzu in izbral glasno, pompozno skladbo, za katero je vedel, da bo poslušalcem všeč, pa čeprav umetniško gledano ni bila kakovostna glasba.

Ko je Verdi zaključil dodatek, se je množica dvignila kot en mož in mu ponovno bučno zaploskala. Veselil se je aplavza, dokler ni na balkonu zagledal svojega dolgoletnega mentorja. Ta je točno vedel, kaj je Verdi storil; niti ni vstal z množico niti mu ni ploskal. Na njegovem obrazu je Verdi videl mučen izraz globokega razočaranja, kot da bi hotel reči: “Verdi, Verdi, kako si lahko to storil?”

Moj pokojni prijatelj Robert D. Foster je vedno, kadar je povedal to zgodbo, temu rekel “Verdijev virus”: potreba po obvladovanju in prejemanju priznanja. Nemški filozof Friedrich Nietzsche je to opisal takole: “Kadarkoli se dvigam, mi sledi pes z imenom Ego. Ego narašča, kadar ga zasujemo s pohvalo. Lačen je moči in uspeha. In nikoli ni zadovoljen s tem, koliko tega dobi.”

Poslovni in strokovni svet še podžiga to željo, s svojim stalnim sporočilom, da smo dobri le toliko kot naši zadnji uspehi. Pa čeprav je to tako običajno, lahko ta potreba po odobravanju drugih ljudi prav zastruplja. Kot Verdija nas utegne premamiti v kompromis, da delamo stvari, s katerimi vemo, da bomo dosegli želeni učinek, pa čeprav ni dobro ali prav, da jih storimo. Sveto pismo, ki odkrito in brez olepševanja opisuje človeško usodo, navaja mnogo takih primerov.

Jezus Kristus je govoril o tem in pogosto ošteval verske voditelje, ker so se pretvarjali, da so to, kar niso bili. Eden klasičnih primerov je zapisan v Matejevem evangeliju 23:27-28: “Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti.”

Notranjost, ne zunanjost, je to, kar nekaj velja. Ko je izbiral novega kralja za Izrael, Bog ni iskal nekoga, ki bi ustrezal po videzu in postavi, ampak moža, ki bi prestal “izpit srca”. Izbral je Davida, moža, katerega je kasneje imenoval “moža po Svojem srcu”. Kajti “… zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce” (1 Samuel 16:7).

Pohvala deluje kot preizkus značaja. Kako se odzovemo, ko smo pohvaljeni? Ali se sončimo v slavi in si prizadevamo za več, ali se odzovemo s ponižno hvaležnostjo? “Kar je topilnik za srebro in plavž za zlato, to je človek za usta, ki mu prinašajo hvalo” (Pregovori 27:21).

Če postavljamo druge na prvo mesto, imamo manj potrebe po pohvali. Nenehno hlepenje po priznanju povzroči, da se osredotočamo nase. Kadar se osredotočamo na druge, pa naš ego zahteva manj pozornosti. V tem svetu, ki pravi: “Samo zame gre!”, je potrebna zavestna odločitev, da svoj način razmišljanja preusmerimo. “Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge” (Filipljanom 2:3-4).

O avtorju
© 2021. Robert J.Tamasy je napisal knjigi Ambasadorji v poslovnem svetu: trajna zapuščina evangelizacije in učenčevstva v organizaciji CBMC (organizacija, podobna slovenskemu krščanskemu društvu Poslovni tok Slovenija), Poslovanje v najboljšem pomenu besede: Brezčasna modrost iz knjige Pregovorov za današnje delovno okolje, v sodelovanju s Kenom Johnsonom je napisal knjigo Kako živeti življenje s srcem pastirja, skupaj z Davidom A. Stoddardom pa knjigo Mentorstvo s srcem. Vsakih 14 dni objavlja na svojem blogu: www.bobtamasy.blogspot.com.

Prevod: Maja Bilbija, Poslovni tok Slovenija, www.poslovnitok.si
Odgovorna oseba: Prof. dr. mag. Dragica Kisilak, univ.dipl.inž.

Vsa morebitna vprašanja ali želje prosimo pošljite na: [email protected]

Vprašanja za diskusijo in razmislek

  1. Ste že kdaj prej slišali to zgodbo o skladatelju Giuseppeju Verdiju? Zakaj menite, da je potreba – celo zahteva – po pohvali in priznanju tako močna v večini od nas?
  2. Verdi je vendarle spoznal, da mu je kljub aplavzu mnogih resnično nekaj pomenilo samo priznanje enega. Kako lahko to njegovo spoznanje prevedemo v lastna dejanja in motivacijo na duhovni ravni – ali smo lahko zadovoljni s tem, da živimo svoje življenje in opravljamo svoje delo izključno za priznanje in občinstvo Enega, Boga, v katerega verjamemo in kateremu služimo?
  3. Lahko navedete primere posameznikov, ki so izpopolnili umetnost brezhibne fasade, pa čeprav je njihova notranjost – njihovo srce – zelo drugačno? Kaj pa vi sami, ali so bili trenutki, ko ste morda navzven kazali lažno podobo, da bi prikrili, kar se je v resnici dogajalo v vas? Razložite svoj odgovor.
  4. Kako se lahko navadimo, da druge ljudi postavljamo na prvo mesto, pred svoje lastne interese? Ali je to enostavno? Zakaj ali zakaj ne?

OPOMBA: Če imate Sveto pismo in bi želeli prebrati več o tej temi, preberite naslednje odstavke (če imate internetno povezavo, lahko – s klikom na spodnje vrstice – preberete vse naštete citate neposredno na biblija.net):

Pregovori 11:2; 16:2; 16:18; 17:3; 18:12; 22:4; 25:6-7; 27:2; 29:23; Janez 12:42-43

Copyright © Poslovni tok Slovenija – Vse pravice pridržane!