Pogum

23.02.2021

Tematski članek

Imam jaz strah, ali ima strah mene?

Inge Leder, D-Erfurt-Stotternheim; samostojna zobozdravnica, spremljevalka duhovnih vaj, poročena z Diethardom Lederjem, imata dva poročena sinova in tri vnuke.

Danes sem ženska, ki je dejavna na mnogih področjih, sprejemam odgovornosti, stalno preizkušam lastne meje in jih presegam, si priznavam napake in se predajam pustolovščinam. Dolgo časa pa ni bilo tako. Če se ozrem nazaj, se mi postavlja vprašanje: Zakaj? Kaj me je odvračalo od tega?

Strah – ali bolje: strah pred strahom!

V otroštvu in mladosti me je imel čvrsto v pesteh; da pa bi se o tem s kom pogovorila? To bi bilo preveč mučno, in moji redki poskusi v tem pogledu mi niso kaj prida pomagali.

Spomnim se trenutkov, ko me je grabila prava panika. Ko sem jo nekako prestala, sem ta čustva čimprej potlačila, ne da bi se z njimi zares spoprijela.

Odraščala sem v župnišču kot četrti otrok, v takratni DDR, in sem intuitivno zaznala, kakšno vlogo naj igram na družinski sceni, da bom sprejeta.

Saj si vendar želimo biti ljubljeni! Ker se moje krščansko verovanje ni ujemalo s prevladujočo družbeno usmeritvijo, sem doživela najprej v šoli, kasneje pa tudi v poklicu izločevanje, in sem temu ustrezno ves čas imela v mislih to, da s svojim vedenjem ne bi k temu dodatno prispevala. Imam veliko izkušenj, kako izpolnjevati vsa resnična in namišljena pričakovanja, ki so mi postavljena. Kljub temu sem v strahu in trepetu izpovedovala svojo vero, nisem bila članica pionirske organizacije in komunistične mladinske organizacije, in mnoge nedelje zvečer skoraj nisem mogla zaspati – iz strahu pred novim tednom.

Strah pred zavrnitvijo me je globoko zaznamoval.

Mojemu očetu so izkušnje s tajno policijo vzele ves življenjski pogum, tako da starši niso zmogli, da bi mi doma nudili potrebno podporo. Strah je ležal kot svinčena odeja čez ta leta. Primoral me je, da sem se vedno najprej v sebi vprašala: Kaj lahko, kaj smem tu reči ali storiti? Kaj se pričakuje? S čim sem lahko še vseeno sprejeta, čeprav sem kristjanka?

Tako so ti podzavestno razviti samoobrambni mehanizmi pripeljali do tega, da se to, kar Jezus obljublja nam, ki mu zaupamo – namreč obilico življenja, veselja in ljubezni – ni moglo postaviti po robu mojemu strahu, kajti nisem se mu zoperstavljala. Nisem jaz imela strahu – ampak je strah imel mene. V vsakodnevnih izzivih mi je na dolge proge uspevalo, da svoj strah obrzdam. Pričakovanja drugih sem izpolnjevala do potankosti. V resnici pa sem bila poslušna strahu.

Senčna plat medalje: nisem kazala svoje izvirnosti, zavirala sem razvoj svoje lastne osebnosti, zasula dostop do svojih lastnih potreb.

Ker sem se že zgodaj zavestno odločila za krščansko vero, sem molila tudi, da bi se znebila teh strahov. Sramovala sem se jih, dokler nisem spoznala, da je strah del življenja, da pa je odločilno, ali imam jaz strah ali pa ima on mene. Pri tem so mi pokazale pravo smer besede Jezusa samega: Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.1 “Na svetu imate stisko” za mene pomeni, da ni treba, da se sramujem svojega strahu, da ga potlačim, omalovažujem, zaobidem, se ga tako ali drugače znebim. Spada k življenju, celo ščiti življenje! “…bodite pogumni…” zame pomeni: zaupaj se mi, dopusti, da te Jaz, Jezus, potolažim in ohrabrim, kajti: “…premagal sem svet!” Torej: Jaz, Jezus, sem močnejši od strahu, strah je izgubil moč! In na ta način mi strah lahko celo služi.

Ja, zdaj lahko rečem, da je postal strah moj ‘osebni trener’, povabilo, da lahko rastem in razvijam svojo osebnost. Pomirila sem se z njim. To ni vedno enostavno, to priznam. Ampak še naprej vadim!

Moj osebni odnos z Jezusom Kristusom mi je na tej poti istočasno temelj in izziv.

Kaj to pomeni? Psihologija je v zadnjih desetletjih jasno pokazala: življenjsko pomembno je za našo dušo, da nam nekdo reče: V redu si tak, kakršen si, dragocen, edinstven… Takšno spodbudo vsi potrebujemo, eksistenčno; ona je predpogoj, da se lahko postavimo po robu strahovom. Tega hrepenenja nam ne more dokončno potešiti noben človek.

Jezus pa nam daje prav to. On, Stvarnik vesolja, komaj čaka, da Mu prisluhnem, Mu verjamem, da resno misli s to osebno spodbudo. To je celo Njegova najgloblja želja, za vsakega človeka. O tem govorijo malone skoraj vse ohranjene pripovedi o Njem v Novi zavezi. To ni torej nič novega, saj lahko o tem že 2000 let beremo v Svetem pismu.

To zaupanje pa ni nekaj, kar lahko konzerviramo, nekaj živega je, kar želi vsak dan rasti. V vsakdanjiku mi kar polzi iz rok, ne da bi se tega zavedala. In tako postanejo moji strahovi in negotovosti povabilo, da na novo utrdim svoje zaupanje v te življenjske obljube. One so mi signal: ‘Počakaj, mi pravijo, ne pusti se razvrednotiti in omalovaževati, ne verjemi tistemu v tebi, ki ti hoče jemati pogum!’ Vzeti si moram trenutek za premor in zavrniti take negativne izjave, kar je vedno znova odločitev!

Prvi korak na tej poti je za mene, da si dovolim trenutni strah, si ga sama pri sebi priznam. Na začetku mi je bilo zelo pomembno, te stvari izraziti pred sogovornikom. Medtem sem svoje strahove zelo temeljito spoznala in lahko razkrinkam laži, o katerih me hočejo prepričati. Vem, da najkasneje takrat, ko postanejo opazni fizični simptomi strahu – močno bitje srca – nastopi trenutek, ko se moram spoprijeti s tem, kar mi leži na srcu, storiti to, kar lahko storim samo jaz sama.

Strah občutim danes bolj in bolj kot povabilo, drzniti si nekaj novega, preseči meje. Ta izkušnja mi omogoča, da rastem, krepi moje samozaupanje in mi odpira nove perspektive, širi moje življenje. Zanimivost, ki sem jo odkrila pri naslednjem koraku s strahom, je, da ponavadi tudi skriva v sebi odgovor na to, kaj naj zdaj storim. In ne samo to; doživljam, da to tudi zmorem. Da je Stvarnik položil vame prav tisto sposobnost, od katere me je strah poskušal odvrniti.

_____________________________________
1 Janezovo pismo 16,33

Revijo Odsevi – Srečen Božič!, Živela raznolikost, Pogum, Jezusova koda, Svoboda, Sanje, Priložnosti, Veselje, Nazaj h koreninam in Odprta vrata lahko naročite na [email protected] ali GSM 041 393 119.